Marinova stvar

Glavni cilj letošnjega popotovanja je Mongolija. Dežela Džingiskana mi je bila še pred pol leta neznanka in še danes ne vem čisto točno, zakaj sem se sploh odločil za to destinacijo. V stanovanju v Ljubljani je sestra na hodnik nalepila velik plakat, na katerem so označene vse države sveta. Mongolija je obarvana kričeče violično. Čisto možno, da mi je prav zaradi tega “zapela za oko”. Po nekaj dnevih googlanja sem spoznal, da je za obisk te države potrebna drugačna taktika. Sprevidel sem, da zaradi pomanjkanja javnega prevoza in angleško (ali vsaj špansko) govorečih ljudi, sam ne bom prišel daleč. Nujno bi se moral pridružiti kakšni organizirani skupini ali pa si poiskati lastno prevozno sredstvo. Odločil sem se za drugo (sicer je malo “a la grande”, vendar do sedaj še nisem obžaloval) . Izbrskal sem emaile od raznih mongolskih vodičev in se začel dogovarjati za turo. Verjetno sem preko emailov zvenel neresen, saj mi je na moja številna vprašanja uspela odgovoriti le ena vodička. Tako da za izbiro primerne osebe nisem imel nobenih pomislekov (pa tudi izbire ne). Sicer bi lahko s celotno zadevo počakal kakšen mesec, a saj veste, ko te zagrabi potovalna mrzlica se ne moreš pomiriti dokler ne splaniraš celotne zadeve.

Ker so študijske obveznosti iz leta v leto resnejše, sem imel sprva v načrtu le enomesečno vandranje. Vendar se je potovanje ob vsakem obisku STA-ja, zaradi briliantnih idej gospodične zaposlene na tej agenciji, podaljšalo za nekaj dni. Ko pa mi je še Zoran predlagal, da bi se skupaj podala na pot, sem moral popustiti (saj veste kako pravijo, pametnejši popusti ).

Kocka je padla. 30.6.(jutri) letim v Moskvo, 2.7. se z Zoranom vkrcava na vlak (trans-mongolske železnice), ki naju 6.7. odloži v Ulan Batorju. 11 in 12.7. si ogledava praznovanje ob mongolskem nacionalnem prazniku Naadamu. 14.7. se odpraviva na 27 dnevno turo po severni in zahodni Mongoliji, 10.8. skupaj odpotujeva na Kitajsko od koder 24.8. poletim domov.

Ob pogledu na zgornji odstavek sem mi od vseh teh številk kar malo zavrti v glavi. Bolj kot avanturistično potovanje me to spominja na hotelski resort, kjer že za cel teden vnaprej veš, kdaj boš jedel in kdaj s***.

Na žalost so vsi tej datumi nujno logistično zlo. Trans-mongolska železnica je v juliju zelo zasedena, tako da je karte nujno kupiti nekaj tednov pred odhodom. Tura po Mongoliji pa tudi ni od muh. Brez cestne infrastrukture in z omejenim številom mest kjer si lahko obnovimo zaloge hrane, pijače in goriva, je celotno načrtovanje velik zalogaj. Poleg tega, su tukaj še vize, ki dodatno začinijo celotno čorbo.

Kot se za pravega šrudenta spodobi, tudi jaz stvari prelagam na zadnji dan. V naslednjih urah me čaka priprava ruzaka, kopiranje raznih potrdil in poslavlanje od najbližjih. Jutri ob tej uri bom že v deževni (vsaj tako napovedujejo, upam da se motio) Moskvi.

Lep dan še naprej!