Ko odkupis svoj potni list za 2.75$
Pred nekaj urami sem prisel v Ulan Bator. Za sedaj bom napisal samo eno anekdoto iz poti. Trenutno sem preutrujen za daljse pisanje.
Iz Moskve do Ulan Batorja sem se pripeljal s trans mongolsko zeleznico. Vlak je sestavljalo okoli 20 vagonov, vsak od teh je imel priblizno 9 kupejev.
Delegacija zabavljaskega kupeja je bila sestavljena iz dveh Norvezanov, Zorana in moje malenkosti, obcasno (zelo pogosto) pa so se nam pridruzili se odposlanci Nizozemske, Anglije, Skotske, Rusije, Nemcije… Ob vecernem srkanju ruske nacionalne pijace, se je nivo zvoka iz nasega kupeja mocno zvisal. Razumljivo je, da sprevodnica ni bila navdusena nad nasim obnasanjem, vendar nas ni nikoli opozorila ali kako drugace dala vedeti, da delamo narobe. Za zadnje jutro nam je prihranila majhno presenecenje.
Mongolski policaj je prisel pred nas kupe iz zahteval potne liste. Brez oklevanja smo mu jih izrocil, saj smo mislili, da gre samo za rutiniran pregled.
Nato pa smo presrecni izvedeli, da potnih listov ne dobimo nazaj, dokler ne placamo “unicenih rjuh”. Na vlaku se pet dni nismo mogli stusirati, tako da si lahko predstavljate, kako izgledajo rjuhe po petih noceh. Nasa sprevodnica je ugotovila, da so rjuhe unicene in da moramo placati 20$. Sprva smo se malo kregali a na zalost nismo nic dosegli. Nato sva z Norvezanom koncno dobila policista na samem. Jaz sem mu zacel nakladat po slovensko, on meni po rusko, na koncu pa sva se zmenila za 11$.
Vsi smo bili veseli, mi da smo dobili nazaj potne liste (2.75$ za enega), on pa je zasluzil svojo tedensko placo.
Nauk zgodbe: dolarji so se vedno zakon, povsod jih sprejmejo.