Marinova stvar

Pred dvema dnevoma sem koncno koncal turo po Mongoliji. Bilo je enkratno, a izredno naporno. Se posebaj zadnje tri dni, ko sem zaradi zastrupitve in posledicno driske ter bruhanja, shujsal za priblizno 4 kilograme.

Pokrajina je bila vsakrsna, od blazno dolgocasne, do dih vzemajoce. Predvsem me je navdusil skrajni, divji zahod.
Najverjetneje zaradi tega, ker so glavni prebivalci tega ozemlja Kazaki. So muslimanske vere in spadajo med centralno azijska plemena. Najboljse pri vsem tem pa je to, da Kazaki jejo zelenjavo. V fancy turski restavraciji smo koncno dobili svezo solato, paradiznik in kumarce, s kisom in oljem.

Hrana v drugih predelih Mongoliji je katastrofalna. Poden od podna. Res, ma res zanic. Mastno za popenit, skrajno dolgocasno, smrdece in se kaj bi se naslo.

Koze in ovce pridejo v vrsto za zakol izkljucno ce imajo na grbi ze 150 000 kilometrov in so tik pred naravno smrtjo. Nikjer nismo naleteli na kakega mladega jancka, lepo sladkega in mehkega. Pripravljali so samo stare, trde in smrdece.
Poleg tega pa jih do sedaj se nihce ni naucil kako se dela sir. Najbolj smrdeci francoski plesnimi sir je proti mongolskemu pravi balzam. Da ne govorim o caju. Ta pijaco pripravijo takole: malo caja + veliko mleka + veliko soli.

Hvala bogu, da v Ulan Batorju obstajajo francoske restavracije ter da v nekaterih kavarnah pripravljajo slastne paninije. Brez teh bi se skoraj zagotovo zgrudil zaradi podhranjenosti.

Cez pet ur se bova z Zoranom poslovila od Ulan Batorja. Z vlakom bova dokoncala svojo trans mongolsko pot in 13.8. v zgfodnjih jutranjih urah prispela v Peking. Olimpijske igre so na visku, upam da ne bodo tam tudi cene.