Marinova stvar

Poleti 2007 sem en mesec preživel na ekvadorskem otočju Galapagos, približno 1000 km v Tihem oceanu.

Teh 30 dni je bilo v mnogih pogledih nepozabnih in enkratnih, a še posebej orgazmičen pa je bil lov na divjo svinjo. S pomočjo psa, vojaškega švicarskega nožka in rok, smo se odpravili na divjega prašiča.

Divji prašiči na Galapagosu niso ravno divje od nekdaj. Na otok San Cristobal so jih pripeljali pred približno 100 leti in od takrat se prosto podijo po otoku in uničujejo avtohtone rastline. Namnožili so se toliko, da je njihovo uničevanje rastlin postajo že breme za ekosistem. Tako da prosim, nič zgražanja ob tej zgodbi. Te svinje delajo izključno škodo in jih ni škoda.

Kako je potekal lov:

na lov smo odšli v šestih, en Ekvadorec in pet mladih nadebudnežev iz celega sveta (od tega dva vegetarijanca).  Potrebovali smo psa, da je svinjo našel in začel lajati, tako da smo vedeli v katero smer se moremo premikat. To premikanje pa je bil vse prej kot lahkotno pohajkovanje po gozdu, ker smo morali skoraj vedno laufat skozi/čez robide in smo bili zato vsi lepo popraskani.

Ko je pes zavohal divjo svinjo je začel besno lajat in kmalu smo se mu pridružili tudi mi. Prvi pogled na to zverino me je čisto presunil. Predstavljal sem si, da bo tole manjša stvar, ne pa ena konkreten prasec od 50 kil.

Ko smo prašiča locirali, smo sestavili bojni plan, ki je zgledal nekako takole. Ker so svinji eno stran (en izhod) zapirale bujne robide, smo se ji morali približati iz treh strani, od spredaj, zadaj in od strani. Ulovili naj bi jo tako, da bi na znak vsi trije skočili nanjo in jo zadržali na tleh. En Američan se je javil, da jo bo od zadaj , jaz sem se odločil, da jo bom od strani in Ekvadorec naj bi jo od spredaj ( foursome ).

No, ko je prišel trenutek resnice in bi morali skočiti, je Ekvadorca stisnilo v hlačah in je raje ostal na varni razdalji. Mladost je norost in seveda sva z Američanom skočila, a se je malo zapletlo. Ker je imel divji prašič prosto glavo, me je začel grist po rokah. Američan je to videl in ga je zgrabila panika. Spustil je zadnje noge in začel tepst svinjo. Mojih skromnih 74kg pa ni bilo dovolj, da bi zadržalo prašiča na mesto, tako, da se je brez problema osvobodil in odpeketal naprej v robide.

No, ko smo ga zopet našli, smo sklenili, da ga bomo tokrat res ujeli. In tako je tudi bilo, lep usklajen skok in že je bila svinja na tleh.

Nastal pa je drug problem, Ekvadorec je doma pozabil nož. S seboj sem imel vojaški švicarski nož, ki pa je imel rezilo dolgo le 11cm. Ker ni bilo drugega pri roki, smo jo pač zaklali s tem.

Ampak tukaj se je šele zakompliciralo. Jaz sem držal svinjo pri miru, Ekvadorec pa je z nožem šaril okoli njenega srca. Ker je bilo rezilo prekratko, ni mogel prerezati aorte in glavnih žil, ampak je samo malo poškodoval spodnji del srca (to smo videlo kasneje, ko smo jo razkosali ). Ker nikakor ni šlo, ji je moral prerezat vrat. Boga svinja, je 10 minut krvavela in kričala, iz prerezanega sapnika pa so ji špricali mehurčki krvi. Nikoli prej nisem videl kako se kolje žival, a danes bi to opravil veliko hitreje in bolj strokovno. V Mognoliji sem videl, kako zaklat kozo v prej kot minuti. Samo razparaš celoten vrat in z nožem zarežeš v hrbtenjačo. Neboleče.

Svinjo smo morali tudi nekako prinest nazaj v civilizacijo in to je bilo vse prej kot lahko. Posekali smo eno majhno drevo in jo nataknili nanj, a je bilo kljub temu blazno težko nosit prasca po spolzkem blatu.

Seveda smo prašiča lepo očistili, razrezali in pojedli.

Ker sem v celotnem procesu aktivno sodeloval in se imel blazno fajn, so me nekatere ženske še teden dni ignorirale.

Mogoče pa sem res svinja primitivna?

Morem rečt, da je bila to ena izmed najbolj zanimivih in nenavadnih izkušenj v mojem življenju. Z veseljem bi šel še kdaj, a dvomim, da bom imel priložnost. Če jo boš imel ti, je nikakor ne zamudi!