Marinova stvar

Globalizacija in modernizacija sveta povzrocata po svetu velike spremembe. Skoraj v vseh prestolnicah najdemo McDonald’s (razen v Ulan Batorju, saj so cene lokalnih fast foodov prenizke in se McDonaldsu ne splaca vlagati v fransizo), veliko mladih govori anglesko (ze spet je tukaj izjema Mongolija, kjer razen turisticnih delavcev, skoraj nihce ne obvlada “svetovnega” jezika)…

Seveda pa Mongolija in Mongolci niso oaza tradicije, brez vpliva modernega nacina zivljenja. Enega izmed taksnih fenomenov sem lahko opazoval na poti iz Moskve do Ulan Batorja.

Na vlaku je bilo malo morje Mongolcev, ki so kar naprej nekaj prekladali, prekupcevali, kricali en na drugega in na sploh bili zelo dovzetni za business. V casu Marka Pola so svoje dobrine prevazali in preprodajali s pomocjo konjev, ki pa so jih v danasnjih casih zamenjali z zeleznimi konjicki.

Na postajah so poskakali iz vlaka in zaceli z maloprodajo. Prodajali so vse zivo, torbice, zenska krila in obleke, kavbojke ( z Zoranom sva si jih oba kupila in za enkrat sva zelo zadovoljna. Stale so 200 rubljev - okoli 5evrov)… Celo sprevodnice so si slekle uniformo in se prelevile v trgovke.

(Foto: Zoran Furman)

Veliko druzin se na tak nacin prezivlja. Ceprav zveni nepredstavljivo, nekateri celo zivijo na vlaku. Imajo svoj kupe, notri gorilnik ter dodatne kljuce za WC, ki naj bi jih imela samo sprevodnica. Res neverjetno kaj vse ljudje pocnemo za prezivetje.

Na postajaliscih pa ne prodajajo samo Mongolci, tudi domacini pripeljejo na peron razne malenkosti, predvsem hrano in pijaco. Na zalost pa ni bilo ne duha ne sluha o kaksnih domacih klobasah ali sveze pecenemu kruhu .