Zivljenje izven okvirja
Ceprav zivimo v navidezno zelo tolerantnem svetu, kjer poskusamo razumeti drug drugega, so v druzbi se vedno prisotna nenapisana pravila, po katerih bi se moralo odvijati nase zivljenje.
Eno od teh je zagotovo zaporedje: srednja sola -> faks -> diploma -> resna punca -> resna sluzba -> kredit -> stanovanje -> otroci -> ogromno let dela ->vnuki -> ce imas sreco penzija -> adios amigos
Presenetljivo (ali pa sploh ne) koliko popotnikov srecam, ki so si drznili prekiniti ta tok dogodkov. Pa to ne za nekaj tednov, kar za eno leto ali celo vec. Pustili so sluzbo, punce in se enostavno podali v svet. Eni potujejo brez dolocenega cilja, drugi z vnaprej postavljenimi zahtevami, spet tretji se vsake toliko vrnejo domov, zaluzijo par $ in se zopet odpravijo na pot.
Vceraj sem imel cast spoznati Tiaga. Portugalca, ki si je zadal cilj s spackom premagati pot od Porta do Peking. Po izobrazbi je odvetniski pripravnik (manjka mu samo se zakljucni izpit), tako da se lahko upraviceno smatra za dobro izobrazenega. Zbral je nekaj sponzorskih sredstev in se podal na tako dolgo pot. Ob vprasanju zakaj to sploh pocne, odgovori zelo enostavno, “To so moje otroske sanje”. Zanimivo pa je, da potuje sam in da do sedaj se ni imel nobenih vecjih problemov, niti z lopovi (sicer pa, kdo bi ukradel spacka?), niti s policijo in tudi avto mu dobor sluzi.
Njegove dogodivscine lahko spremljate preko spletne strani 2cvportobeijing.com.
Z Zoranom se danes vkrcava na vlak trans-mongolske zeleznice, ki bo najin dom za sledecih 110 ur.
Lep dan, M